Pokrajinski arhiv v Novi Gorici je leta 2001 odkupil zapuščino Srečka Kumarja, ki vsebuje bogato zbirko rokopisnih in tiskanih glasbenih del številnih slovenskih skladateljev, skrbno urejene časopisne članke s kritikami in ocenami nastopov zborov, ki jih je vodil Kumar, ter preslikave fotografij. Zapuščina je razdeljena na več tematskih sklopov, ki predstavljajo Kumarjevo zasebno življenje (osebne dokumente) in razno gradivo o Kumarjevem delovanju na glasbenem področju.
Srečko Kumar
Srečko Kumar (1888–1954), zborovodja, pianist, glasbeni pedagog, urednik glasbene literature in učitelj iz Goriških brd, se je vneto posvečal mladinski zborovski glasbi in razvoju glasbenega šolstva na Primorskem.
Mlademu Srečku se je ljubezen do glasbe prvič prebudila ob poslušanju očetove godbe. V dijaških letih ga je ključno zaznamoval Wagnerjev Lohengrin, zaradi katerega se je navdušil še nad slovensko glasbeno moderno, ki ga je na njegovi umetniški poti spremljala celo življenje. Glasbeno izobrazbo je pridobil na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini ter nato v Leipzigu, kjer se je učil igranja na klavir pri znamenitem pianistu Josefu Pembauru. Leta 1915 je odšel v vojsko, kjer je zasnoval pevski zbor in prirejal koncerte. Po vrnitvi v domači kraj se je začelo Kumarjevo plodovitejše obdobje. V Škednju je ustanovil šolo, ki se je kasneje spojila s tržaško Glasbeno matico. V Trstu je poučeval klavir na Matičini šoli in koncertiral kot pianist.
V Trstu se je začel dejavneje posvečati mladinski glasbeni poustvarjalnosti, spodbujal je koncertno dejavnost, ustanavljal zbore in opravljal uredniško delo. Koncertno življenje je zajelo tudi njegovo domače okolje. Na domu je namreč rad prirejal umetniške večere in koncerte, na katerih je muziciral skupaj s povabljenimi kulturniki, pevci, violinisti in recitatorji, med katerimi so bili Josip Ribičič, Srečko Kosovel, Marij Kogoj idr. Ustanovil je zbor Učiteljske zveze za Primorsko, s katerim je nastopil tudi v Bologni. Kot urednik se je uveljavil z izdajanjem pevskih edicij, v sklopu katerih je izdal tudi otroške pesmi skladateljev, kot sta Marij Kogoj in Emil Adamič. Ob podpori Emila Adamiča se je Kumarju posrečilo, da je z učiteljskim zborom mladinsko petje priljubil širšemu krogu slovenskega življa. Cenili so ga kot izjemnega interpreta, ki se neumorno zavzema za kvalitetno zborovsko literaturo.
Leta 1924 je začel delovati v Ljubljani, kjer je postal vodja Glasbene matice in tam tudi učil. Svojo pedagoško dejavnost je nato uspešno razširil v tujino. Leta 1926 je namreč sprejel mesto profesorja klavirja na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je soustanovil glasbeno šolo Lisinski in vodil pevski zbor zagrebškega društva Kolo, kasneje pa je poučeval tudi v Beogradu.
Leta 1945 se je vrnil domov na Primorsko in postavil temelje slovenskega glasbenega šolstva v obalnih mestih. Z izdajanjem mladinske revije Grlica in različnih zborovskih skladb slovenskih skladateljev je pomembno pripomogel k razvoju mladinske zborovske glasbe. V zadnjih letih življenja je bival v Kopru, kjer je deloval kot zborovodja in ključno vplival na razvoj Centra za glasbeno vzgojo.
Maia Juvanc
