Kulturno umetniško društvo Janez Kuhar je leta 2012 obeležilo 101. obletnico skladateljevega rojstva z namestitvijo spominske plošče na pročelje njegove rojstne hiše v Vevčah pri Ljubljani. Na plošči, ki je nastala na pobudo Kuharjevih družinskih članov, najdemo zapis: »V tej hiši se je rodil Janez Kuhar (1911–1997), slovenski skladatelj, zborovodja in pedagog. V zahvalo, ker nam je privzgojil ljubezen do glasbe, Kulturno umetniško društvo Janez Kuhar.«
Janez Kuhar
Glasbenik Janez Kuhar (1911–1997) je pustil v slovenskem glasbenem prostoru tehtne in raznolike ustvarjalne sledove. Bil je spreten harmonikar, pevec, violinist in skladatelj, najbolj vpliven pa je bil kot zborovodja. Njegov obširni skladateljski opus obsega vokalna dela z domoljubno tematiko, samospeve in številne otroške zbore.
Svoja glasbena prizadevanja je Kuhar že v študijskih letih usmeril v mlajšo generacijo z glasbenopedagoškim študijem, ki ga je končal v Ljubljani. Po končanem študiju je odšel v Ljutomer na svojo prvo učiteljsko službo. Na šoli v Šafarskem je ustanovil mladinski pevski zbor in začel ustvarjati otroške pesmi. V tem obdobju se je redno udeleževal vaj učiteljskega pevskega zbora v Ljubljani ter s tem ohranjal stik z bolj razvito kulturno prestolnico.
Kuharjevo učiteljsko dejavnost je prekinila vojna. Leta 1942 se je priključil dolenjskim partizanskim enotam narodnoosvobodilnega boja, ki ga je v letih 1941–1945 vodila Komunistična partija Jugoslavije. V medvojnem obdobju je postal osrednji partizanski glasbenik in je zasnoval prvi partizanski moški pevski zbor na slovenskem ozemlju. Nastopi njegovega zbora, za katerega je pisal večglasne pesmi in prirejal ljudske napeve, so bili izjemno popularni, kar je bila med drugim zasluga njegove svojstvene spremljave s harmoniko, inštrumentom, ki se mu je zelo priljubil in je bil njegov glavni pripomoček pri skladanju zborovskih pesmi. S harmoniko je redno nastopal na radiu Osvobodilne fronte.
Njegov sloves dobrega glasbenika naj bi potrdil tudi Marjan Kozina, ki se mu je Kuhar skupaj z Dragotinom Cvetkom kot učitelj harmonike in zborovodstva pridružil na priložnostnih glasbenih tečajih. Svojo solistično igro na harmoniki je Kuhar v povojnem času repertoarno razširil, tako da je razen lastnih skladb izvajal še dela priznanih slovanskih skladateljev.
Po vojni se je spet posvetil mladinski glasbi. Postal je profesor glasbe na Gimnaziji Poljane in dolgoletni vodja otroškega pevskega zbora RTV Slovenija. Zborovsko petje se je tedaj tako razširilo, da je mladim predstavljalo eno najpogostejših oblik zunajšolskega druženja. Skupaj z Janezom Bitencem, urednikom za mladinsko glasbo na Radiu Ljubljana, sta poskrbela za razširitev repertoarja tudi z vabili k sodelovanju, ki sta jih naslovila na različne skladatelje in literate. S tem sta poskrbela sta za razrast zborovskega repertoarja. Nasploh je bilo v njunem obdobju na radiu več pozornosti namenjene zborovstvu.
Med Kuharjeve najodmevnejše prispevke spadajo samospev Bosa pojdiva, dekle ter ponarodela dela, kot so zborovski priredbi Počiva jezero v tihoti in Stoji na gori partizan ter zborovska skladba Jaz imam pa goslice. Priljubljeni sta bili tudi Tam na Pugled gori ter koračnica Jutri gremo v napad, ki je v različnih priredbah kot partizanska uspešnica odmevala še desetletja po vojni.
Za Kuharja je značilna predvsem izjemna sposobnost vživetja v otroški svet, ki ga je znal tako lepo preliti v svojo glasbo. Na ta način je privzgojil ljubezen do glasbe prvi generaciji otroškega in mladinskega radijskega zbora in s tem opraviti izjemno pevsko in pedagoško delo, zares pionirsko delo za poznejši razvoj zborovskega petja na Slovenskem.
Maia Juvanc
