Spomenik primorski himni Vstajenje Primorske so postavili leta 2013 ob 70. obletnici njenega nastanka. Obeležje stoji ob razgledu, ki je navdihnil avtorja besedila Leva Svetka – Zorina. Ta se je leta 1944 dan po prihodu na karavlo povzpel na bližnji vrh, kjer ga je prevzel pogled na Vipavsko dolino in naprej čez Kras do Tržaškega zaliva. Občutja ob tem izkustvu je zapisal v rodoljubni pesmi Vstajenje Primorske, ki jo je priredil in uglasbil skladatelj Rado Simoniti.
Na pobudo Lucijana Trošta in Franca Černigoja je nastalo kamnito obeležje, na katerem je slednji zapisal: »Tu je vzklilo vstajenje Primorske: pesem s čudežno in stvariteljsko močjo! Blizu tu je rob in vrh … ob zori njega zrl zorin je zemlje naše kras, dolino, morje naše in naš Kras.« Vizualno podobo kamnitega obeležja, ki stoji na zemljišču Ivanke in Mirka Hladnika, je oblikovala umetnica Silva Karim, izklesali pa so ga kamnoseki iz krožka Društva MOST, ki deluje pod okriljem Univerze za 3. življenjsko obdobje Ajdovščina.
Umetnica je o svojem delu povedala: »Spomenik, ki obeležuje slavno primorsko pesem, je nastal nekako ʻv sodelovanju z naravoʼ – če bi si smela izposoditi slogan enega izmed nekdanjih ponosov naše Ajdovščine. Skratka, dana mi je bila oblika kamna, najdenega nekje na pobočjih Križne Gore. Milijone let ga je brazdala voda, brusile so ga zmrzali, čezenj so brili viharji, žgalo ga je sonce …
V umetnosti obstajajo za takšna dela posebna poimenovanja: ready-made. To so predmeti, največkrat najdeni, ki jim ustvarjalec z nekim lastnim konceptom vlije svoje sporočilo.
Naš kamen je vseboval določeno sporočilnost, še preden so se ga dotaknila dleta. S svojo hrapavo strukturo, z nekakšno falično pokončnostjo in hkrati s težnostjo, ki ga je trdno priklepala k zemlji, je kamen deloval tako prvobitno, kot je prvobitna ljubezen in trmasta vztrajnost Primorcev. Kamen, nadvse primeren za obeleženje spomina na nastanek pesmi Vstajenje Primorske.«
Rado Simoniti
Tako imenovani »pevec Goriških brd«, skladatelj in dirigent Rado Simoniti (1914–1981), se je v slovensko glasbeno zgodovino zapisal kot plodni ustvarjalec zborovske glasbe, samospevov, kantat, opere Partizanka Ana in priljubljene ponarodele pesmi Vstajenje Primorske, neuradne himne Primorcev. Svojo zavzetost za nacionalni duh je dokazal z osnovanjem partizanskega pevskega zbora Srečko Kosovel, s katerim je nastopal doma in po Evropi predvsem v vlogi vplivnega zborovodje in avtorja številnih slovenskih partizanskih pesmi. Njegov obsežni zborovski opus obsega okoli 300 skladb, od katerih je 200 izvirnih in 100 priredb ljudskih pesmi. Osrednji element teh del je ljudsko občutena melodika.
Zborovska glasba je prežemala domače in šolsko okolje Rada Simonitija, ki je v mladosti pel v deškem zboru v Marijanišču v Ljubljani in se učil glasbe pri očetu Antonu Simonitiju, organistu in zborovodji številnih zborov na Goriškem. Glasbo je študiral na srednji šoli ljubljanskega konservatorija in igranje na orgle pri Stanku Premrlu. Po končani srednji stopnji je med letoma 1937 in 1939 poučeval na Mestni glasbeni šoli v Splitu, kjer je tudi vodil splitski zbor glasbenega društva Tomislav. V tem novem okolju se je navdušil nad ljudsko melodiko širšega dalmatinskega prostora.
Svoj glasbeni poklic je po vrnitvi v Ljubljano nadalje udejanjal in izpopolnjeval na področju zborovodstva. Postal je zborovodja Slovenskega narodnega gledališča (1939–1943) in se istočasno učil dirigiranja pri Danilu Švari na novoustanovljeni Akademiji za glasbo v Ljubljani. Znanje kompozicije si je v tem obdobju na akademiji pridobival pri dveh osrednjih skladateljskih avtoritetah, Lucijanu Mariji Škerjancu in Marijanu Lipovšku. Leta 1939 je postal prvi vodja zbora ljubljanske Opere, v desetletju 1948–1958 pa je vodil zbor Slovenske filharmonije. Vodil je tudi druge pomembne zbore, denimo učiteljski zbor Emila Adamiča, Maroltov akademski zbor in zbor Krakovo-Trnovo.
Njegova dirigentska kariera je po diplomski uprizoritvi Verdijeve Traviate potekala tudi na opernem odru in je s številnimi izvedbami standardnega verističnega italijanskega repertoarja vplivala na Simonitijev slog komponiranja. V središče njegove glasbene govorice je stopila veristično spevna melodija.
S pisanjem partizanskih pesmi in priredb ljudskih pesmi se je začel ukvarjati leta 1943, ko je postal član kulturniške skupine 20. udarne ljubljanske brigade, s katero se je prebil na otok Vis in v južno Italijo. Tam je leta 1944 uredil svojo prvo zbirko Naša pesem, ki je vsebovala tako domače kot tuje borbene pesmi. Simoniti je nato ustanovil partizanski zbor, ki ga je poimenoval po pesniku Srečku Kosovelu, in z njim izvajal partizanske pesmi na različnih prizoriščih od Dalmacije do Primorske in vse do Štajerske. Zbor je nastopil tudi v Franciji in Belgiji.
Simoniti se je izpel v prvi partizanski operi, samospevih in zborih. V njegovem opusu 600 del najdemo tudi dve kantati: Kolednico mladinskih brigad, ki jo je napisal na Župančičevo besedilo, in Na kozlovem robu na besedilo Alojza Gradnika. Vse značilne prvine Simonitijevega glasbenega stavka (zlasti belkantistična spevnost in približevanje verizmu) odsevajo v partituri opere Partizanka Ana, ki vsebuje značilni tragični lik protagonistke, katere življenjska zgodba pa ne vodi v obup, temveč v socrealistični pozitivizem. Simonitijevi partizanski samospevi, pisani na besedila Mateja Bora, Smiljana Samca in Srečka Kosovela, če omenimo le nekaj imen, imajo pridih romantičnega samospeva in so bili zelo priljubljeni. Samospevi, kot so Pomlad, Še veš …, Na Krasu, Po dežju, Sanjala si o vrtnicah rdečih in Ples v rdečem, so skoraj ponarodeli, prav tako tudi nekateri njegovi zbori.
Med številnimi zborovskimi skladbami omenimo množična zbora Tito in Pesem o Titu, mešani zbor Starka za vasjo, ženski zbor Čriček na vrtu in moška zbora Le vkup, le vkup, uboga gmajna ter Na oknu glej obrazek bled.
Maia Juvanc
