Doprsni portret v bronu sta dala leta 2015, ko se je praznovalo 100-letnico rojstva skladatelja, postaviti Tolminski muzej in Občina Tolmin. Avtor spomenika, ki stoji pred vhodom v glasbeno šolo v Tolminu, je Mirsad Begić. Pred tem je bil kip (od leta 2002) na Mestnem trgu v Tolminu. Napis na njem se glasi:
»Makso Pirnik
1902–1993
skladatelj, zborovodja,
vzgojitelj vrste rodov
na tolminskem učiteljišču
in gimnaziji.«
Makso Pirnik
Makso Pirnik (1902–1993) je bil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja, ki je svoje glasbeno ustvarjanje povezal z mladinskim petjem in ljudsko pesmijo.
Pirnik se je rodil v Slovenskih Konjicah, v osnovno šolo pa je hodil na Prihovo. Z glasbo se je začel ukvarjati kot deček na celjski orglarski šoli in nato med letoma 1923 in 1927 še na mariborskem učiteljišču. Za zborovsko glasbo se je navdušil v zboru mariborske Glasbene matice, ko se je tudi že lotil skladanja kratkih vokalnih skladbic. Sprva se je zgledoval po skladateljih Oskarju Devu, Vasiliju Mirku in Ubaldu Vrabcu, ki so ustvarjali večinoma vokalno glasbo.
Kasneje je študiral na ljubljanskem glasbenem konservatoriju, kjer se je uril v solo petju, klavirju in dirigiranju. Leta 1933 je študiral še harmonijo in kontrapunkt pri profesorju Slavku Ostercu. Po končanem študiju je deloval predvsem kot zborovodja in se uveljavil z vodenjem litijskega mladinskega pevskega zbora. Leta 1936 je bilo v Slovenskih Konjicah na njegovo pobudo ustanovljeno Društvo pevovodij mladinskih pevskih zborov.
S pedagoškim delom na področju mladinske zborovske glasbe je nadaljeval v času narodnoosvobodilnega boja in je po italijanski kapitulaciji postal organizator in vodja pevske dejavnosti na Primorskem. V partizanih je imel skupaj z glasbeniki in skladatelji, kot so Rado Simoniti, Franc Šturm, muzikolog Dragotin Cvetko ter pevki Bogdana in Nada Stritar, posebne kulturno-propagandne naloge. V tem obdobju je nastala njegova najbolj znana pesem Smrt v Brdih, ki je ponarodela.
Njegov opus zaznamujejo predvsem skladbe za otroške in mladinske zbore ter tudi bolj prepoznavne priredbe ljudskih pesmi, med katerimi so Njega ni, Veseli pastir in Jaz bi rad vedel. Za svoje ustvarjanje je Pirnik pogosto uporabil besedila pesnikov Karla Destovnika – Kajuha, Srečka Kosovela in Simona Gregorčiča. Muzikolog Dragotin Cvetko ga postavlja ob bok Petru Liparju in Radoslavu Hrovatinu, skladateljema, ki sta tako kot Pirnik za podlago svojega glasbenega ustvarjanja vzela slovensko ljudsko pesem.
Maia Juvanc
