Stavbo, v kateri je danes sedež Slovenskega narodnega gledališča Opera in balet Ljubljana, so zgradili leta 1892. Zgrajena je bila približno sočasno z bližnjimi poslopji Narodnega muzeja, Narodnega doma in Slovenske filharmonije. Povod za njen nastanek je bilo uničenje Stanovskega gledališča med požarom leta 1887 ter prizadevanje meščanov, da bi Ljubljana prevzela vlogo političnega in kulturnega središča slovenskega naroda. Zgradbo, ki ima danes status kulturne dediščine, odlikujejo neorenesančni in klasicistični elementi starega dela operne stavbe, medtem ko se nova črna kocka, v kateri se skrivajo kulise nad odrom, zlije s temo večera.
Leta 1889 so deželni odborniki izdelavo načrta za novo gledališče zaupali češkemu arhitektu Janu Vladimirju Hraskýju, ki se je dela lotil s pomočjo arhitekta Antona J. Hrubýja. Ta je v Ljubljano prišel kot uslužbenec specializiranega dunajskega podjetja Fellner & Helmer, takrat najuglednejše ustanove za načrtovanje gledaliških stavb v habsburški monarhiji in srednji Evropi. Zaradi omejenih finančnih sredstev sta morala Hraský in Hrubý obseg načrtovane stavbe zmanjšati in prilagoditi: dvorano sta znižala za eno etažo, zmanjšala število lož in se odrekla monumentalnemu stopnišču.
Stavba je sprva gostila dve gledališči: Nemško državno gledališče, s katerim so sodelovali dirigenti, kot sta bila Gustav Mahler in Fritz Reiner, ter Kranjsko deželno gledališče, ki ni imelo stalnega orkestrskega sestava in je izvajalo opere, operete in spevoigre s pomočjo vojaškega orkestra (vojaške godbe). Ustvarjalnost obeh gledališč je takrat spodbujalo pozitivno rivalstvo.
Začetki slovenske operne ustvarjalnosti in poustvarjalnosti segajo v obdobje pred nastankom operne stavbe, v šestdeseta leta 19. stoletja. Leta 1867 so ustanovili Dramatično društvo, ki je s skromnimi izvajalskimi močmi skrbelo za produkcijo spevoiger, operet in predstav s scensko glasbo. Raven delovanja društva in njegove izvajalske zmogljivosti je opazno dvignil skladatelj in tenorist Fran Gerbič.
Slovensko glasbeno gledališče oz. Kranjsko deželno gledališče je šele po dobrih dveh desetletjih delovanja v novi gledališki stavbi, leta 1918, pridobilo profesionalni orkestrski sestav in baletni ansambel. V slovensko operno zgodovino se je nato markantno zapisal dirigent in skladatelj Mirko Polič, ki je leta 1925 prevzel umetniško vodstvo. V štirinajstih letih je slovensko operno življenje povzdignil do kvalitetne ravni in razširil orkestrski sestav. Repertoar je tedaj zajemal poleg klasičnih tudi moderna dela sodobnih skladateljev, kot so Igor Stravinski, Richard Strauss, Sergej Prokofjev in Dmitrij Šostakovič, ter zlasti slovanska operna dela: Smetanovo Prodano nevesto in Janačkovo Jenufo. Polič je uspešno izvedel postavitve Wagnerjevih del (Tannhäuser, 1926; Valkira, 1929; Lohengrin, 1930 in Parsifal, 1933) ter s posebno ljubeznijo uveljavil sodobno slovensko operno ustvarjalnost. V ljubljanskem gledališču so bile izvedene opere Rista Savina, Marija Kogoja, Matije Bravničarja in Slavka Osterca. S pomočjo Nika Štritofa se je lotil tudi reševanja problematike libretov in v letih 1926–1936 prirejal gostovanja ljubljanskega sestava po Jugoslaviji, v Trstu in na Reki.
Po drugi svetovni vojni se je v ljubljanski Operi odvilo več pomembnih predstav in predvsem vidnejših gostovanj. Slovenski operni sestav je izvedel opero Zaljubljen v tri oranže Prokofjeva na nizozemskem festivalu in v Parizu. Posnetek te opere je bil narejen za založbo Philips pod taktirko Boga Leskovica in bil leta 1957 nagrajen z najpomembnejšo francosko nagrado, Grand Prix du Disque.
Operna stavba se je v času druge svetovne vojne in po njej še spreminjala. Temeljitejša prenova stavbe je potekala leta 1940, ko so na začelni fasadi dodali dolg ozki prizidek z baletno dvorano in s tem povečali površino prostorov ob sočasno prenovljenem odru. Po drugi svetovni vojni so iz političnih razlogov s stavbe odstranili Ganglovo skupino s krilatim genijem, ki je nekatere spominjal na figure angelov. Več predlogov za povečanje gledališkega prostora je nastajalo od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Stavba je bila namreč zgrajena za mesto z okoli 30.000 prebivalci in z njegovo rastjo ni mogla več zagotoviti potrebnih prostorskih pogojev za izvajanje opernih in baletnih predstav.
Zadnja prenova je potekala med letoma 2008 in 2009. Glavna avtorja prezidave sta bila arhitekta Jurij Kobe in Marjan Zupanc, ki sta stavbo razširila proti zahodu s prizidkom na lokaciji podrte Piccolijeve vile. Glavni cilj prezidave je bil povečati in posodobiti odrski sklop, zagotoviti ustreznejše prostore za vadbo, garderobe, depoje, upravo, blagajne in nove prostore za druženje obiskovalcev. Novi veliki prizidek se je podredil simetrični zasnovi stavbe in zagotovil površine za zadnji oder, dovoze, vadbene dvorane in spremljajoče prostore. Odrski prostor so v širino, globino in višino povečali z odstranitvijo garderob, vkopom v teren in nadzidavo obstoječih obodnih sten. Pod dvorano za občinstvo so zgradili vkopani novi foyer s spremljajočimi prostori, ki je dostopen preko dveh novih plitvih atrijev z bočnih strani stavbe. Stavba je tako dobila novo podzemno prečno os. Stranske in glavna fasada ter dvorana za občinstvo so med predelavo ostale neokrnjene. Prenova, ki jo je financiralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, je požela nekaj kritik na račun premalo efektivnih prostorskih rešitev.
Danes v SNG Opera in balet Ljubljana izvajajo dela železnega opernega repertoarja, od verističnih oper do modernističnih del, ter letno pripravijo od 3 do 5 novih produkcij. Operni sestav sodeluje tudi z mednarodnimi sestavi. V vidnejših razsežnostih so se leta 2005 mednarodno izpostavili s svetovno premiero izgubljene in spet najdene opere Renske nimfe Jacquesa Offenbacha.
Baletni ansambel letno pripravi 3 nove produkcije in redno prireja standardni baletni repertoar (Čajkovski, Prokofjev). Ljubljanski sestav se je v mednarodno baletno zgodovino zapisal s svetovno premiero dramskega baleta Doktor Živago, ki sta jo pripravila brata Jiří in Otto Bubeníček in s katero je sestav gostoval v Sankt Peterburgu in Brnu. Z Labodjim jezerom so gostovali v Trstu in v Celovcu. Leta 2017 so v SNG Operi in baletu Ljubljana krstno izvedli balet Orfična himna znanega belgijskega koreografa Jeroena Verbruggna.
Maia Juvanc
