Aleja slovenskih skladateljev

Vegova ulica je nastala v 19. stoletju po zasutju jarka ob vzhodnem obzidju srednjeveške Ljubljane, njena podoba pa sledi Plečnikovi zamisli urbanistične ureditve Ljubljane. Plečnik si jo je zamislil kot pomembno kulturno os, ob kateri se vrstijo Univerza, nekdanja Realka, Glasbena matica, Glasbena šola ter Narodna in univerzitetna knjižnica. Izšla je iz zamisli o monumentalni mestni magistrali, ki poteka od Trnovske cerkve po Emonski ulici do Trga francoske revolucije ter od tam po Vegovi ulici do Kongresnega trga čez park Zvezda vse do zaključka na Južnem trgu, ki pa ni bil nikoli dokončan. Celotno območje ulice je Plečnik začel urejati leta 1932.

To je bilo za Glasbeno matico zelo pomembno leto, praznovala je namreč 60-letnico obstoja in delovanja založbe, 50-letnico delovanja glasbene šole in 40-letnico delovanja pevskega zbora. V počastitev teh obletnic je Matičino društvo uredilo Hubadovo dvorano v društveni stavbi. Po Plečnikovi zamisli so preuredili pročelje matične stavbe ter park pred poslopjem. Dogradili so balkon na štirih stebrih ter na pobudo politika Ivana Hribarja finančno podprli ureditev aleje slovenskih skladateljev. Najprej so ustanovili odbor za spomenik Davorinu Jenku, nato pa se je prizadevanje za Jenkovo obeležje razširilo na druge skladatelje in ravnatelje šole Glasbene matice.

Slavnostno odprtje aleje z osmimi spomeniki je potekalo 16. maja (1932) ob zaključku Prvega slovenskega glasbenega festivala. Razen spomenikov ravnatelja Matičinega konservatorija Mateja Hubada in prvega ravnatelja Matičine glasbene šole Frana Gerbiča so se ob odprtju na aleji nahajali še spomeniki Benjamina Ipavca, Vatroslava Lisinskega, Jacobusa Handla Gallusa, Davorina Jenka, Stevana Mokranjca in Hugolina Sattnerja v izdelavi kiparja Lojzeta Dolinarja. Kasneje, leta 1937, je bil ob 100. obletnici rojstva dodan kip skladatelja in pedagoga Antona Foersterja, leto kasneje pa še posthumno spomenik skladatelja Emila Adamiča.

Maia Juvanc & Tanja Benedik

Vatroslav Lisinski

Vatroslav Lisinski (1819–1854) je znameniti hrvaški skladatelj, ki je tudi na Slovenskem pustil svoj glasbeni pečat kot ikona hrvaške nacionalne glasbe in privrženec ilirskega gibanja. Napisal je prvo hrvaško opero, Ljubezen in zloba, in opero Porin, ki velja za njegovo najboljše delo.

Lisinski, čigar oče je bil Slovenec iz Novega mesta, se je rodil v Zagrebu, kjer je večino življenja ustvarjal vplivna glasbena dela v zgodnjeromantičnem idiomu ter postavil temelje hrvaškemu umetniškemu glasbenemu slogu. Izpopolnjeval se je v Pragi pri komponistu Karlu Františku Pitschu in opernem skladatelju Janu Bedřichu Kittlu. Poleg oper je skladal tudi samospeve, zbore in klavirske skladbe.

Maia Juvanc

Stevan Mokranjac

Jugoslovanski romantični skladatelj in zborovodja Stevan Mokranjac (1856–1914) je s svojim obsežnim opusom zaznamoval tako srbsko kot tudi slovensko glasbeno krajino.

Za glasbo se je mladi Stevan navdušil v družinskem krogu, v katerem se je veliko prepevalo. Prevzelo ga je predvsem zborovstvo srbske pravoslavne cerkve. Na začetku svoje skladateljske kariere je transkribiral liturgične zborovske skladbe in jim dal svojstven pečat, s tem ko je odstranil mikrotonalne elemente in ornamentacije ter jih na novo harmoniziral. Njegov poseg v zborovsko glasbo pravoslavne cerkve se je obdržal in ji dal značilen zven, po katerem se razločuje od ostalih vzhodnih pravoslavnih liturgičnih spevov. Nekatere liturgične skladbe je ustvaril v zgoščenem polifonem renesančnem slogu Palestrine.

V študentskih letih se je sprva izobraževal v Beogradu in nato v Münchnu pri Josefu Rheinbergerju, kjer se je pobližje seznanil z glasbo Richarda Wagnerja. Mokranjac naj bi bil prvi jugoslovanski glasbenik, ki je obiskal Bayreuth, kjer je nekaj mesecev pred Wagnerjevo smrtjo poslušal Parsifala. Izpopolnjeval se je v Rimu pri Alessandru Parisottiju ter v Leipzigu pri Salmonu Jadassohnu in Carlu Reineckeju. Slogovno se je pazljivo usmeril v romanticizem z večjim poudarkom na folklorizmu, značilnem za njegove stvaritve. Tako je postal naslednik Kornelija Stankovića, začetnika srbskega romanticizma.

Ljudske melodije je obravnaval kot gradivo za izvirno umetniško ustvarjanje. Zasluge za to, da so Mokranjčeva dela tako široko priljubljena, nekateri pripisujejo pravšnji meri sofisticirane tehnične izpiljenosti harmonskega jezika in prvinskosti ljudske motivike. V vsebinski privrženosti folklornemu gradivu nekateri vidijo postopno odmiranje od romantične ideje in porajanje ljudskega realizma, naturalizma; še več, njegova dela naj bi bila izhodiščni model za vpeljevanje zgodnjega modernizma v srbsko glasbo.

Ljudske prvine so izpostavljene v pesemskih Venčkih (Rukovetih), ki jih muzikološka stroka postavlja v temelj srbskega umetniškega glasbenega kanona. Venčke sestavljajo zbirke srbskih folklornih pesmi (iz Makedonije, Kosova, Črne gore in Bosne), ki jih je stiliziral in slogovno poenotil v koherentno celoto ter priredil za a cappella zasedbe. Njegove skladbe so se razširjale med pevskimi zbori po celotni Jugoslaviji, potem ko jih je kot prvo izvedlo Beograjsko pevsko društvo, ki ga je Mokranjac vodil od leta 1887 do smrti. Tovrstna društva so bila na prelomu stoletja gonilna sila kulturnega življenja. Mokranjčeva dela so se pojavila tudi na repertoarju ljubljanske Glasbene matice, ki je edina izdajala Mokranjčeva glasbena dela. Matej Hubad je poskrbel za to, da so ostala stalnica slovenskega koncertnega repertoarja še dolgo po skladateljevi smrti.

Maia Juvanc