Spominsko ploščo so v spomin padlim skladateljem pritrdili na fasado Akademije za glasbo v Ljubljani. Obeležje so posvetili borcem, ki so padli v bojih 14. divizije in v času nemške ofenzive na Paški Kozjak. Med njimi sta bila avtorja partizanskih pesmi Rudi Pešl (1916–1945) in Sveto Marolt – Špik (1919–1944), ki je na Kajuhovo besedilo spesnil himno 14. divizije, Zaplovi pesem. Obeležje ohranja tudi spomin na Franca Šturma (1912–1943), avtorja neuradne partizanske himne Hej brigade, ki je v predvojnem obdobju sledil sodobnim glasbenim tokovom neoklasicizma, neobaroka in ekspresionizma.
Na plošči je vgraviran zapis: »Za svobodno pesem so padli partizanski skladatelji Sveto Marolt-Špik, Rudi Pešl, Franc Šturm.«
Sveto Marolt-Špik
Skladatelj Svetozar Marolt (1919–1944), s partizanskim imenom Špik, se je rodil v Zagorju ob Savi. Pred drugo svetovno vojno se je izobraževal na glasbeni šoli ljubljanske Glasbene matice in na konservatoriju v Ljubljani, kjer je študiral kompozicijo in klavir pri Antonu Ravniku in Antonu Trostu.
Komponiral je večinoma sakralne samospeve (O bodi čaščena, Marija, mati božja) in skladbe z ljubezensko vsebino (Zvezde žarijo, Pesem ljubezni). Po letu 1941 je svoji ustvarjalnosti dal revolucionarni poudarek, saj se je tako kot mnogi drugi slovenski skladatelji in kulturniki pridružil partizanom. Deloval je v kulturni skupini 14. divizije, za katero je leta 1943 ustvaril himno Zaplovi pesem borb in zmag.
V času NOB-ja se je Marolt – Špik pridružil približno 71 skladateljem, ki so napisali 500 kompozicij, med katerimi so bile večinoma zborovske pesmi. Te so izkazovale slogovno sorodnost z glasbo iz časov protestantizma v 16. stoletju in z glasbo narodnega prebujenja s čitalniškim delovanjem v drugi polovici 19. stoletja in so pretrgale vez s predvojnimi modernističnimi usmeritvami na Slovenskem. Običajnejši vojni repertoar množičnih enoglasnih zborovskih pesmi je z intimnejšim komornim značajem dopolnilo več kot 50 samospevov, med katerimi so tudi Maroltove stvaritve. Njegovi samospevi so pisani na besedila Karla Destovnika – Kajuha (Bosa pojdiva, Sanjala si) in Mateja Bora (Pesem talcev) in imajo umetniško vrednost, kljub temu da so napisani v preprostejšem glasbenem jeziku, ki je v ospredje postavljal osrednje ideje takratnega obdobja. Marolta – Špika zato postavljamo ob bok skladateljem, kot so Janez Kuhar, Marjan Kozina, Karol Pahor, Makso Pirnik, Rado Simoniti idr.
Maroltov glasbeni talent in navdih sta prihajala do izraza še po njegovi smrti, saj so njegove skladbe leta 1947 izšle v zbirki Štiri pesmi za glas in klavir. Marolta so ustrelili v Savinjski dolini.
Maia Juvanc
Rudi Pešl
Franc Šturm
Z misijo na združevanje glasbenih izročil Ljubljane, Pariza, Prage in drugih evropskih središč je Franc Šturm (1912–1943) na predvečer svetovne vojne prehodil pot iz domovine v češko in francosko prestolnico ter nazaj v rodno deželo, kjer je nato kot partizan izgubil življenje. Najlepše pričevanje o tem so njegove skladbe, sprva napisane v novobaročnem slogu, nato pa so prehajale vedno bolj v bližino modernizma.
Ko se je začel zanimati za glasbo, ga je vnema še kot gimnazijca pripeljala v razred Slavka Osterca. Po končanem izobraževanju pri Ostercu se je vpisal na konservatorij v Pragi, kjer sta ga učila Josef Suk in Alois Hába. Slednji mu je približal četrt- in šestinotonsko kompozicijo ter mu svetoval, kako naj se nasploh loti glasbenega ustvarjanja. Nasprotno je imel Suk na Šturma le manjši vpliv.
Povratek v Ljubljano leta 1935 ni izpolnih njegovih pričakovanj; nadejal se je namreč prijateljskega kroga skladateljev, vendar so se ti večinoma držali zase. Sorodnih nazorov nista imela niti sošolca iz Prage, Demetrij Žebre in Marijan Lipovšek. V nekem zapisu je Šturm potožil: »Osterc se gre naprej svojega diktatorja … Vidim, da ni možno nikakršno sodelovanje, na zunaj smo še vedno fronta, notranje pa smo tudi z Žebretom in Lipovškom narazen.« Osamljenost je bila posledica različnih estetskih nazorov in družbene nepovezanosti medvojnih slovenskih skladateljev. Med Lucijanom Marijo Škerjancem in Blažem Arničem, ki sta zrla v 19. stoletje, ter naprednejšimi poskusi Osterca, Žebreta, Danila Švare in drugih je zeval globok prepad, nekoč kontroverzni skladatelj Marij Kogoj pa je že zgodaj duševno zbolel.
Tudi z iskanjem dela je imel težave. Poskusil je z zasebno glasbeno šolo, lekcijami iz četrttonskega stavka, učenjem na Jesenicah, vendar so ti načrti večinoma splavali po vodi. Leta 1938 je začel služiti vojaščino v Mariboru, nato je odšel na študij v Pariz. Na Slovensko se je vrnil leta 1940 ter začel sodelovati z odporniškim gibanjem. 11. novembra 1943 je kot partizan padel v Iškem vintgarju.
Že skladbe dvajsetletnega Osterčevega učenca so tehtni pristopi k oblikam prejšnjih stoletij, v katerih čutimo odmev evropskih in slovenskih modernističnih teženj. Suito (klavir, 1932) v skladu z Osterčevim nagnjenjem k fugi in kanonu sestavljajo baročni žanri. Sonata za klavir (1932) je združba stavkov, ki se drug v drugega prelivajo brez prekinitev in so organsko povezani.
Godalni kvartet, tehtno delo drugega ustvarjalnega obdobja (1934–43), je Šturm dodelal v Parizu. V njem igra pomembno vlogo polifonija, katere gostoto je z razvojem glasbenih veščin naredil ravno prav intenzivno. Prevzel je tudi atematičnost – drobcev, ki so gradili skladbe, vsebinsko ni povezoval. Njegov opus ni omejen na godalne zasedbe in klavir, saj so nastale tudi Fantazija za orgle, Sonata za violino solo ter Fantasie nocturne za altovski saksofon in klavir, poleg tega je pisal četrttonske skladbe, denimo pogrešani Godalni kvartet (1935) in Malo muziko za dve violini (1938). Ob odhodu v Pariz leta 1939 je upal na mentorstvo tamkajšnjih skladateljev, vendar se njegova pričakovanja spričo vojnega nemira niso uresničila.
Zdi se, da je v partizanih modernizem opustil. Kljub temu bi ga bilo sporno šteti za edinega avtorja zborov Hej, brigade in Petindvajset ter samospevov Partizanska romanca in Materi padlega partizana, ki so nastali v odporniškem gibanju, saj je bilo marsikatero partizansko delo zapisano šele po vojni, po spominu. Zanimivo predvojno vokalno delo je De profundis (1935) na besedilo Alojza Gradnika za glas in pihala, trobila ter godala. Zasedba se redko pojavi v celoti, temveč v prozornejši zvočnosti raje prepušča prostor pevcu. Temeljni razpoloženji, obup in upanje, oriše že prvi stavek.
Lev Fišer
