Spominski steber Davorinu Jenku so postavili leta 1935 ob hiši, kjer je živel – hiša je stala blizu sečišča podaljšane Kolodvorske ulice (danes Male ulice) s Šentpetrsko (danes Trubarjevo) cesto, da bi z njim obeležili 100. obletnico skladateljevega rojstva. Pozneje je bil umaknjen in prestavljen. Šele leta 1995 je bil vrnjen na staro mesto v današnji Mali ulici. Klasični steber na stopnjevani bazi kvadratnega tlorisa s toskanskim kapitelom je zasnoval arhitekt Jože Plečnik.
Na stebru je vklesano:
SKLADATELJ
NAPREJ ZASTAVE
SLAVE IN
BOŽE PRAVDE
DAVORIN JENKO
ROJ. 10. NOV. 1835
V DVORJAH PRI KRANJU
UMRL V TEJ HIŠI
25. NOV. 1914
MOL
MCMXXXV
Davorin Jenko
Davorin Jenko (1835–1914) je avtor v slovenskem prostoru izrazito priljubljenih narodnozavednih in ponarodelih pesmi ter himne tako Slovencev kot Srbov. S strastjo do ideje panslavizma je zaznamoval kulturno dogajanje v Trstu in na Dunaju, kjer je ustanovil slovensko pevsko društvo, s katerim je vplival na delovanje čitalnic na Slovenskem. V kasnejšem obdobju je deloval v srbski kulturni sredini, kjer je bistveno vplival na razvoj srbskega zborovskega petja.
Jenko je bil doma iz Dvorij na Cerkljanskem in je izhajal iz preprostega kmečkega okolja, od koder je odšel študirat pravo na Dunaj. Pravniški poklic ga sicer ni zares pritegnil in se je namesto študija raje udeleževal slovenskih oziroma slovanskih študentskih omizij, na katerih so v dunajskih gostilnah in kavarnah razpravljali o aktualnih temah, glasbenih in literarnih vsebinah. V družbi pesnika Simona Jenka in starejših kolegov Valentina Zarnika in Frana Erjavca se je Jenko po vzoru čeških patriotskih prireditev z naslovom bésede navzel panslavizma.
Glasbo se je sprva učil pri ravnatelju Filharmonične družbe v Trstu Francescu Sinicu in kasneje večinoma kot samouk in pri zasebnem študiju v Pragi. Resno se je komponiranju zborovskih pesmi posvetil med študijem na Dunaju in do leta 1861 uglasbil za zborovske sestave in samospev številna besedila Simona Jenka, Franceta Prešerna, Frana Levstika in Miroslava Vilharja, čigar pesem Lipa zelenela je je po Jenkovi zaslugi ponarodela. Pesem, ki pripoveduje o spremembi letnih časov in pričakovanju spomladanskega preporoda, je kot simbol prebuje slovenskega naroda močno zaznamovala kulturno in družbeno življenje Slovencev še dolgo po skladateljevi smrti, kot potrjuje pripoved o dogodkih iz časa druge svetovne vojne. Leta 1941, ko je bila Ljubljana pod italijansko okupacijo, je v nabito polni Unionski dvorani Jenkovo Lipo izvedel takratni moški pevski sestav APZ Tone Tomšič, ki se mu je pridružila celotna zbrana publika ter s tem izrazila močna domovinska čustva.
Druga Jenkova pesem, ki je pustila močan pečat, je bila priljubljena Naprej, zastava Slave, ki je postala prva slovenska narodna himna (v obdobju 1860–1991) in ostaja trenutno himna slovenske vojske. To pesem in številne druge so pevski sestavi izvajali po Evropi, Jenkova dela pa so doživela številne ponatise.
Njegova glasba z enostavnim tonalnim glasbenim stavkom in ljudskim koloritom sledi tedanjim glasbenim smernicam, ki jih je narekovala politika Bleiweisa, ki je leta 1862 v Novicah zapisal: »pesem mora biti v narodnem duhu zložena in koliko mogoče lahka za petje, melodična, da bo segla v narod […], tako, da jo slišimo prepevati tudi od ljudstva«.
Ker se je Jenko zgledoval po estetskih smernicah z narodnostnim smotrom, ki so povezovale hrvaško, srbsko, češko in slovensko glasbeno kulturo, ni presenetljivo, da je tudi avtor melodije srbske nacionalne himne Bože pravde in priljubljene srbske in črnogorske himne Onamo, ‘namo!. Ti dve deli je Jenko napisal po letu 1862, ko je v Srbiji deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva in kot kapelnik narodnega gledališča, kjer je komponiral glasbene vložke za gledališke predstave in ključno vplival na razvoj srbskega zborovskega petja.
Poleg vokalne glasbe je komponiral tudi klavirske skladbe in samospeve.
Maia Juvanc
