V Povodju pri Skaručni je na rojstno hišo Mateja Hubada pritrjena pravokotna granitna plošča z vklesanim napisom. Plošča je vidna z glavne ceste, dostop do hiše pa ni mogoč, saj stoji na zasebnem zemljišču trenutnih lastnikov kmetije. Svojemu ravnatelju je ploščo leta 1956 dala postaviti Glasbena matica Ljubljana.
Matej Hubad
Matej Hubad (1866–1937) je v obdobju slovenskega narodnega preporoda deloval kot pomemben pevski pedagog, zborovodja, pevec, pianist in orglar ter vodja nekaterih najpomembnejših slovenskih glasbenih ustanov in društev, med drugim Glasbene matice in opere Narodnega gledališča. Največji vpliv je imel kot ravnatelj ljubljanske Glasbene matice, ki jo je v 21 letih vodstva povzdignil na raven konservatorija. Skrbel je za pestro in kakovostno raven koncertne dejavnosti ter se zlasti posvečal vodenju Matičinega zbora, s katerim je koncertiral tudi na Dunaju, v Zagrebu in Trstu. Hubad velja za nestorja zborovskega poustvarjanja na Slovenskem in je vplival na razvoj petja v nekaterih slovenskih pevskih društvih, ki so se od leta 1860 ustanavljala v Ljubljani in na Dunaju.
Matej Hubad se je rodil v Povodju pri Skaručini, po maturi je enoletni študij prava v Gradcu hitro zamenjal za glasbeno izobrazbo. Na dunajskem konservatoriju je študiral harmonijo in kontrapunkt pri znanem skladatelju Antonu Brucknerju, orgle pri Josefu Vocknerju in kot glavni predmet solopetje pri Filipu Forsténu. V študentskih letih se je začel ukvarjati z zborovodstvom ter vodil zbor Slovanskega pevskega društva na Dunaju.
Na povabilo slovenske Glasbene matice se je preselil v Ljubljano, kjer je na glasbeni šoli v letih 1891–1896 poučeval klavir, petje, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgodovino. V tem obdobju je vodil tudi pevski zbor Glasbene matice in kot umetniški vodja skrbel za njeno koncertno dejavnost.
Med študijskim dopustom je potoval po evropskih prestolnicah in se temeljito razgledal po glasbenih ustanovah, gledališčih, konservatorijih in glasbenih šolah v Pragi, Münchnu, Dresdnu, Leipzigu, Berlinu, Varšavi in Krakovu. Jeseni 1898 se je vrnil v Ljubljano in deloval znotraj Glasbene matice, ki se je iz nižje razvila v srednjo glasbeno šolo. Za koncertno dejavnost je skrbel s prirejanjem zbranih posvetnih in duhovnih melodij, izdanih v različnih zbirkah založbe Glasbena matica. Leta 1902 je za potrebe glasbene šole napisal učbenik glasbene teorije. Leta 1917 je po smrti svojega predhodnika Frana Gerbiča prevzel mesto ravnatelja šole Glasbene matice, v okviru katere je leta 1919 s svojimi prizadevanji bistveno prispeval k odprtju Matičinega konservatorija za glasbo in igralsko umetnost. To je bila prva tovrstna ustanova na Slovenskem.
S svojim učiteljskim delovanjem je pomembno vplival na razvoj številnih slovenskih pevcev, med katerimi najdemo danes priznana in odmevna imena solistov: Miro Dev-Costaperaria, Pavlo Lovše, Irmo Polak, Josipa Rijavca, Leopolda Kovača, Ivana Levarja in Julija Betetta, ki je postal pevec Dunajske dvorne opere.
Z izrazito željo po resnemu poustvarjanju umetniško tehtnih glasbenih del je Hubad vplival na orkestrsko dejavnost na Slovenskem. Leta 1908 so v Ljubljani ustanovili Slovensko filharmonijo, katere orkestrski sestav so na Hubadovo pobudo dopolnili glasbeniki iz Prage in z Dunaja. Na koncertne programe Matičinih prireditev je Hubad poleg slovenskih zborovskih pesmi (Gallusovi zbori, Nedvědov Veseli pastir, Foersterjeva Ljubica, Gerbičeva Gondoljerjeva pesem) uvrščal tudi slovenska in (sodobna) svetovna vokalno-instrumentalna dela, denimo Dvořakov 149. psalm, Beethovnovo Misso solemnis, Haydnovo Stvarjenje, Verdijev in Mozartov Rekviem ter oratorij Vnebovzetje Hugolina Sattnerja.
Visoka zborovska kondicija »Hubadovega« obsežnega zbora, ki je štel 150 pevcev, je odmevala na Dunaju ter spodbudila napredek Slovanskega pevskega društva. V dunajski publikaciji Slovenski narod so zapisali: »Sram bi nas moralo biti, ako bi nas ravno v središču Slovenije presegli v dovršenosti umetniškega polja.«
Pri Glasbeni matici je Hubad kot glavni urednik urejal društvene izdaje. Čeprav ni bil skladatelj, je uspešno priredil (harmoniziral) številne stvaritve liturgičnega in ljudskega repertoarja ter tem delom zagotovil vstop na koncertne odre. Njegove priredbe slovenskih cerkvenih in narodnih pesmi so izšle leta 1900 v XXXI. zvezku Matičinih izdaj v zbirkah Slovenske duhovne pesmi iz 16. in 17. stoletja in Slovenske narodne pesmi. Leta 1905 je postal član slovenskega Odbora za nabiranje ljudskih pesmi in sestavil navodila za zbiranje melodij.
Hubadovo glasbeno delovanje je močno vplivalo na širitev obzorij domače glasbene publike ter izvajalcev, izjemen pa je tudi njegov prispevek k slovenski glasbeni produkciji, tisku itd.
Maia Juvanc
