Leta 1964, ko je bila za obiskovalce še odprta spominska soba v rojstni hiši Frana Gerbiča, so na njeno fasado pritrdili spominsko ploščo.
Fran Gerbič
Fran Gerbič (1840–1917) se je na Slovenskem uveljavil kot vplivni pedagog opernih pevcev, skladatelj, publicist in gledališčnik. V zgodovino se je zapisal kot prvi visoko izobraženi slovenski skladatelj, ki je napisal romantično simfonijo v času, ko je v veliki meri orkestralna glasba služila predvsem zabavi in plesu. Na opernem področju, ki je bilo v 19. stoletju na Slovenskem še v povojih, je Gerbič ob Viktorju Parmi spadal med pionirje, ki so slovensko opero zaznamovali tako v zvrstnem kot institucionalnem smislu. S svojim pedagoškim delom je ključno vplival na dvig profesionalne ravni slovenskih opernih pevcev, med katerimi je ena njegovih učenk s svojo kariero segla vse do Wagnerjevega Bayreutha.
Sprva se je Gerbič učil petja, teorije glasbe, harmonije ter igranja na klavir in orgle pri Kamilu Mašku in kasneje v Filharmoničnem društvu. Med letoma 1865 in 1867 je študiral kompozicijo na praškem konservatoriju in začel izdajati svoje zgodnje kompozicije; 71 cerkvenih napevov je bilo, denimo, objavljenih v publikaciji Lira Sionska. Po zaključenem konservatoriju je delal kot tenorist v narodnem gledališču v Pragi, kasneje pa v Zagrebu, Ulmu in Lvovu. Leta 1882 je operno kariero postavil na stranski tir in se posvetil glasbenopedagoškemu delu na lvovskem konservatoriju.
Zaradi želje, da bi pripomogel k razvoju glasbene umetnosti doma, se je leta 1886 odzval na povabilo društev Glasbene matice, Narodne čitalnice in Dramatičnega društva, naj se preseli v Ljubljano. Tam je nato opravljal službo učitelja, zborovodje ter kapelnika. Kot prvi slovenski visoko izobraženi glasbeni pedagog je reformiral tedanje slovensko glasbeno izobraževanje. Leta 1887 je Gerbič v učni načrt uvedel pouk harmonije in kontrapunkta Napisal je Metodiko pevskega pouka, ki ga je založilo ljubljansko Cecilijino društvo.
Kot pedagog je vzgojil številne uspešne pevce, med katerimi sta sopranistka Franja Vrhunc, ki je leta 1901 uspešno nastopila v Wagnerjevih vlogah v Bayreuthu, in mezzosopranistka Ivanka Peršl, ki je pozneje nastopala v Bratislavi.
Gerbič si je prizadeval za napredek v ustvarjanju in izvajanju slovenskih opernih del. Kot umetniški vodja je na tem področju pomembno vplival na repertoarno raven ter poskrbel za to, da je slovenska publika sčasoma pridobila ustrezen operni okus, denimo z uprizoritvami odlomkov iz oper Čajkovskega in Verdija, kasneje pa je na koncertni program uvrstil še prelomna operna dela domačih skladateljev ter pomembna sodobna dela tujih avtorjev, denimo Kmečko čast (Cavalleria rusticana) Pietra Mascagnija, Teharskega plemiča Benjamina Ipavca in Čarostrelca Carla Maria von Webra.
K ustanovitvi in uspešnemu delovanju poklicnega slovenskega gledališča je Gerbič prispeval tudi s komponiranjem. Razen priljubljenih samospevov (Kam?, 1903, in Pojdem na prejo, 1917), zborovskih, orkestralnih in vokalno-orkestralnih del ter cerkvenih skladb in maš je napisal še dve operi, Kres (1896) in Nabor (1913).
Gerbič je na področju kompozicije svoje sodobnike prekašal z orkestralnimi deli, ki so se tedaj večinoma izvajala na zabavah in plesih. Njegovi prvi orkestralni deli, Jugoslovanska rapsodija (1904) in Jugoslovanska balada št. 2 (1934), z naslovoma izkazujeta podporo narodnemu gibanju in vsebujeta melodiko, ki izhaja iz ljudskih napevov. Za prvo slovensko romantično umetniško simfonijo velja njegova Lovska simfonija (1915), ki jo je skladatelj zasnoval s tematsko-motivičnim povezovanjem stavkov. Želel je ustvariti tehtnejše instrumentalno delo, ki naj bi vsebovalo zametke umetniškega, zato je bila simfonija po tehnični izvajalski plati pretrd oreh za takratne instrumentaliste in tedaj še ni doživela izvedbe.
Maia Juvanc
Anja Biščak
