Spominska plošča iz črnega marmorja, ki je pritrjena na rojstno hišo Emila Adamiča, je bila v Dobrovi pri Ljubljani slovesno odkrita leta 1977.
Emil Adamič
Na božični dan na Dobrovi pri Ljubljani rojeni skladatelj Emil Adamič (1877–1936) se je na začetku 20. stoletja povzpel med vidne ustvarjalce vokalne in orkestralne glasbe. Za razliko od vrstnikov je Adamič skladal žanrsko zelo raznovrstna dela; izjemna ni le njegova zborovska ustvarjalnost, ki je posebej bogata, temveč tudi komorna in simfonična glasba ter samospevi. Podobna širokopoteznost je značilna za njegovo glasbeno govorico, ki zajema tako elemente ljudske diatonike in romantične spevnosti kot kromatiko nove stvarnosti, elemente impresionizma in ekspresionizma, izkorišča pa tudi zvoke tovarniških strojev, kar je bila značilnost glasbe ruskih futuristov. Razen tega se je Adamič posvečal tudi glasbeni kritiki in publicistiki in je urejal revijo Nova muzika.
Njegovo glasbeno izobraževanje se je začelo z učenjem klavirja, glasbene teorije in harmonije pri očetu in na glasbeni šoli Glasbene matice Ljubljana, kjer se je učil violino pri Edvardu Stiaralu ter glasbeno teorijo in petje pri Franu Gerbiču. V zgodnji mladeniški dobi se je po družinskem vzoru vpisal na ljubljansko učiteljišče, kjer ga je učil Anton Foerster. Obiskoval je glasbeno šolo ljubljanske Glasbene matice in se učil harmonijo pri Mateju Hubadu, v zadnjem letniku učiteljišča pa je jemal ure violine pri znanem ljubljanskem violinistu Hansu Gerstnerju.
V času službovanja v Trstu se je jeseni 1911 vpisal v 4. letnik kompozicije na tržaškem konservatoriju, iz katerega je domnevno izstopil junija 1912 ter študij te stopnje zaključil v Ljubljani, kjer je leta 1922 na Konservatoriju Glasbene matice opravil državni izpit. Kompozicijo se je učil na Glasbeni akademiji v Zagrebu, poleg tega pa tudi neformalno, zlasti pod mentorstvom Gregorja Gojmirja Kreka, ki ga je navdušil za sodobnejše kompozicijske prijeme, ki so zamenjali preproste harmonizacije čitalniške dobe druge polovice 19. stoletja.
Med študijskim dopustom je prepotoval vso Jugoslavijo in beležil ljudske napeve, ki so nato pomembno zaznamovali njegov kompozicijski slog. Kasneje je opravil državni izpit za profesorja glasbe na ljubljanskem konservatoriju in začel poučevati na državnem moškem učiteljišču ter voditi številne zborovske sestave, na primer kamniško Liro, tržaško Zarjo, pevski zbor učiteljev Julijske Krajine, učiteljski zbor Glasbene matice in zbor Trboveljskega slavčka, katerega ustanovni član je bil. Občasno je vodil tudi orkester Orkestralnega društva Glasbene matice.
Najzajetnejši del svojega opusa je Adamič posvetil vokalni glasbi, ki jo je, poleg samospevov, pisal za najrazličnejše zasedbe (štiriglasje, mešane, ženske in moške sestave). Za njegove zgodnje zborovske kompozicije, kot so Zapuščene, Lipa ter priljubljeni Vragova nevesta in Smrt carja Samuela, je značilna ljudska spevnost. Leta 1923 je z zborovsko skladbo Viola posegel po oddaljenih tonalitetah in se nato postopoma pridružil novemu umetniškemu toku nove stvarnosti, ki je vzniknil z vzponom liberalne demokratične politike Weimarske republike v Nemčiji v dvajsetih letih 20. stoletja.
Značilno objektivnost umetniške smeri nove stvarnosti odraža polifono zasnovani glasbeni stavek Adamičevih del Tri duhovne pesmi, Trije mešani zbori in bolj znane Šaljivke. V svojih programskih zborovskih delih je v tej srednji ustvarjalni fazi stopnjeval izrazne prvine z uporabo sekundnih in celotonskih akordov, pevskih krikov in z deklamatoriko, kar je vplivni slovenski skladatelj Lucijan Marija Škerjanc, ki je bil zagledan v tradicijo, primerjal z zbori Paula Hindemitha ter označil za sam rob muzikalnosti.
Odmeve novih evropskih umetniških tokov 20. stoletja najdemo tudi v Adamičevih orkestrskih skladbah, ki so nastale v času, ko je Adamič deloval pri Orkestralnem društvu ljubljanske Glasbene matice. Na tem področju, ki je bilo dotlej v slovenski glasbi zapostavljen žanr, izstopa skladba Iz moje mladosti (1922). V njej se pojavljajo motivi iz slovenskih ljudskih pesmi, programsko vsebino pa slikovito prikazuje harmonski stavek, v katerem so očitni diatonični, celotonski, kromatični in pentatonski prijemi. V tem obdobju je nastala še ena izvirna in slikovita programska suita, Ljubljanski akvareli (1925), ki s številnimi modulacijami in pestrim izborom glasbenih oblik orisuje kontrastno razpoloženje v znanih kotičkih mesta.
Adamič se je najbolj približal avantgardnim težnjam v zadnjem, kompozicijsko prelomnem delu Tri skladbe za godalni orkester (1936), kjer je opustil programske naslove in uporabil skrajna izrazna sredstva od šuma do ropota v slogu ruskih futuristov (Aleksandra Mosolova) za realistično posnemanje tovarniških strojev.
Skupaj s Slavkom Ostercem se je Adamič s svojo skladateljsko invencijo zapisal v slovensko zgodovino kot pobudnik sodobnejših umetniških tokov in odmikov od estetike glasbene moderne, ki se je v slovenskem prostoru z idejno podlago socrealizma zakoreninila in nadaljevala še v drugo polovico 20. stoletja.
Maia Juvanc
