Leta 2002 je ploščo ob 100. obletnici skladateljevega rojstva na njegovo rojstno hišo postavilo kulturno društvo SKD Slavec Ricmanje–Log. Napis na njej sporoča: »V tej hiši se je rodil skladatelj in dirigent. In questa casa nacque il compositore e direttore d’orchestra dr. Danilo Švara 1902–1981. Ob 100. obletnici rojstva SKD Slavec Ricmanje, 24. 3. 2002.«
Danilo Švara
Danilo Švara (1902–1981) sodi med vidnejše vsestranske glasbene osebnosti 20. stoletja na Slovenskem. Slovel je kot prepoznaven operni in koncertni dirigent, pianist, pedagog in korepetitor, slovensko glasbeno kulturo pa je obogatil tudi kot ustvarjalec, in to predvsem z operami in simfonijami.
Švara se je rodil v Ricmanjah pri Trstu. Nad glasbo se je navdušil v Gimnaziji v Pazinu pri profesorju Saši Šantlu. Kasneje se je na Dunaju izpopolnjeval pri Antonu Trostu na klavirju ter redno hodil na koncerte v dunajsko opero, kjer se je posebej navdušil nad Richardom Straussom. Občasno je nastopal kot pianist in kasneje v Frankfurtu dokončal doktorski študij državnih in političnih ved ter se seznanil z atonalno glasbo in sodobnimi tokovi, kar ga je trajno zaznamovalo. Namesto da bi se zaposlil kot pravnik ali politik, je raje postal korepetitor v Operi in se po dveh letih odločil za študij glasbe pri profesorju Bernhardu Seklesu, ki je bil mentor Paula Hindemitha in Theodorja Adorna. V Frankfurtu se je na konservatoriju izpopolnil tako v kompoziciji kot dirigiranju pri Hermannu von Schmeidlu in Ludwigu Rottenbergu.
Po dokončanem študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer se je uveljavil kot vsestranski glasbenik na področju operne in simfonične ustvarjalnosti in poustvarjalnosti ter kot pedagog. Bil je profesor klavirja pri Glasbeni matici ter skladatelj in profesor dirigiranja na Akademiji za glasbo. Njegovo širšo razgledanost in vplivnost na glasbenem področju potrjujejo tesni stiki, ki jih je gojil z Mednarodnim združenjem za sodobno glasbo (ISCM). Pisal je glasbene kritike za Delo in med letoma 1957 in 1959 vodil ljubljansko Opero ter bil predsednik Društva slovenskih skladateljev. Leta 1973 je za svoj glasbeni opus prejel Prešernovo nagrado.
V svetovnem nazoru in pogledih na glasbo se je še najbolj ujel s skladateljem Slavkom Ostercem, ki je s svojo naklonjenostjo napredku zaznamoval predvsem Švarovo zgodnje skladateljsko obdobje. V to spada širokopotezna skladba z ekspresionističnimi odtenki, kantata Vizije, ki je nastala leta 1931 in je bila zaradi kompleksnejšega zborovskega parta prvič izvedena šele leta 1956. Nad sodobnim skladateljskim pristopom Švare je bil navdušen njegov nekdanji zasebni učitelj Hermann Scherchen, ki je kot goreči zagovornik sodobne glasbe leta 1937 z ljubljanskimi filharmoniki krstno izvedel Švarovo Prvo simfonijo. Med oblikovno drznejše, atonalne ekspresionistične skladbe sodita tudi Simfonija II in Trio za violino, violončelo in klavir.
Snovanja svojega prvega opernega dela Kleopatra se je Švara lotil drugače, operno delo je namreč večkrat revidiral in predelal, tako da je ublažil ostrino zvena sodobnosti. Operni glasbeni stavek je podredil blagozvočnosti, vendar je bil ta še vedno dovolj modern in je odseval skladateljevo zrelost. Po mnenju nekaterih naj bi prav Kleopatra utemeljila glasbeno podobo sodobnega slovenskega glasbenega gledališča. Kljub temu zaseda najvidnejše mesto v opernem opusu njegova druga stvaritev, Veronika Deseniška. Zasnoval jo je v taborišču leta 1943 in kasneje zapisal na papir. Opero, ki ima komorni značaj, je krstno izvedel v ljubljanski Operi leta 1946. V glasbenem stavku se je še bolj odmaknil od modernih sestavin, kot sta dodekafonija in trša zvočnost atonalnosti, ter se ozrl nazaj h glasbeni moderni z uporabo motivike v stilu Wagnerja, s katero je povezal široke melodične linije in jim dal dramaturško utemeljeno izraznost, ki jo dopolnjuje bogata in niansirana orkestracija.
Po drugi svetovni vojni se je pri Švari, tako kot pri mnogih drugih slovenskih skladateljih, zgodil pomemben slogovni preobrat. Pred vojno je bil zavezan ekspresionizmu, po njej pa se je slogovno izraziteje preusmeril v pozno romantiko. Kasneje se je osredotočil še na iskanje narodnega tona z uporabo ljudskega glasbenega gradiva. V Sinfonii da camera in modo istriano se je, denimo, navezal na Bartókov tip prefunkcioniranega folklorizma.
Na področju opere se je v povojnem obdobju pri ustvarjanju dela Slovo od mladosti ravnal po verističnih zgledih; s tematiziranjem življenja pesnika Franceta Prešerna se je celo približal ideji nacionalne opere. Slednja se je porodila v 19. stoletju in napolnjevala domišljijo evropskih in slovenskih skladateljev tudi še v 20. stoletju, v času, ko se je koncept nacionalnosti v glasbi spremenil. Nacionalna opera je od skladateljev terjala več kot le vzbujanje patriotskih čustev z ljudsko občutenimi napevi. Odsevala naj bi socialne in politične poudarke, dopolnjene z dramskimi in literarnimi motivi, ki bi simbolizirali narod.
K svojemu modernističnemu skladateljskemu izhodišču in k dodekafoniji se je vrnil v šestdesetih letih 20. stoletja. Povratek k modernejšemu izrazu izkazujejo, denimo, Concerto grosso dodecafono in Fantasia doppia ter orkestrski skladbi Eseji in Juvenalis.
Švarovo slogovno nihanje naj bi bilo odraz prilagajanja tedanjim izvajalskim razmeram, gotovo pa je bilo tudi reakcija na širše družbene spremembe. Kljub temu ga strokovna javnost šteje za enega izvirnejših modernistov.
Maia Juvanc
