Leta 2000 je občina Ribnica na Adamičevo rojstno hišo v Ribnici pritrdila granitno spominsko ploščo z vklesanim napisom: »V tej hiši je bil rojen Bojan Adamič 1912–1995, skladatelj in dirigent.«
Bojan Adamič
Vsestranski glasbenik Bojan Adamič (1912–1995) je deloval kot pianist, skladatelj, dirigent, aranžer, urednik in multiinštrumentalist. Z izjemno skladateljsko pretočnostjo se je brez predsodkov posvečal kompoziciji v raznolikih žanrih in pisal z veliko hitrostjo. Njegov opus obsega jazz glasbo, popevke, glasbo za godbe, dokumentarne in celovečerne filme, lutkovne predstave ter gledališče, balete in klasično glasbo za komorne, pihalne in simfonične orkestre. Kljub žanrski pestrosti se je Adamič v slovensko zavest zasidral predvsem kot pionir slovenske jazz scene in postal ikona filmske glasbe ter eden osrednjih ustvarjalcev šansona.
Klice Adamičeve glasbene prihodnosti so se kazale že v družinskem krogu: oče ga je spodbudil, da je pri štirih letih začel igrati klavir, mati pa je otrokom rada pela. Navdihnila ga je tudi domača ribniška godba, ob kateri je kot otrok »dirigiral z metlo«. Adamič se je leta 1928 vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani, kjer se je učil igranja orgel pri cerkvenem glasbeniku Stanku Premrlu in igranja na trobento pri Františku Karasu. Skladanja se je učil pri Slavku Ostercu. Formalno glasbeno izobrazbo je dokončal na ljubljanski Glasbeni akademiji, kjer je leta 1941 diplomiral iz klavirja pri svojem dolgoletnem profesorju Antonu Ravniku. Na akademiji je veljal za obetavnega, a hkrati neobičajnega pianista, saj je v Chopinove skladbe rad vpletal jazzovske elemente. To je bila tudi atraktivna značilnost njegovih orgelskih izvedb mašnega ordinarija, v katerega je vpletal melodije iz filmske glasbe.
Z jazzom se je intenzivneje začel ukvarjati leta 1930, ko je z orkestrom Ronny nastopal na blejskih terasah. Tam je spoznal enega svojih poslušalcev, švedskega plemiča, ki ga je seznanil z glasbo Duka Ellingtona, Adamičevega novega vzornika. Izkušnja z ansamblom Ronny, kjer je sprva igral harmoniko in nato saksofon, je bila prelomna za Adamiča, da se je kot klasično izobraženi glasbenik odločil intenzivneje posvetiti popularni glasbi in jazzovski improvizaciji.
Jazz se je v predvojnem času začel širiti po Ljubljani in predvsem po turističnih naseljih, kjer so zasedbe, kot je bila Ronny, izvajale pester nabor popularne, jazz in klasične (operetne) glasbe. V tridesetih letih se je z oznako jazz sicer označevalo več vrst zabavne plesne glasbe, ki je takrat na Slovenskem doživela razmah tako na radijskih valovih kot na odru. Mladi študenti glasbe, ki jih je navdala strast za ta novi ameriški žanr, se v profesionalnih glasbenih krogih jazza niso učili, zato so si pomagali s posnetki ameriških plošč.
Po razpadu zasedbe Ronny je Adamič ustanovil svoj orkester, v katerem je prednjačil z improvizacijo na saksofonu, ter z nastopi na Bledu osvojil tamkajšnjo mlajšo publiko.
Ob začetku druge svetovne vojne je orkester Bojana Adamiča še deloval in se leta 1941 pridružil jazzovskemu klubu, ki je bil krinka za delovanje Osvobodilne fronte. Leta 1943 se je Adamič pridružil partizanski vojski in bil na Ilovi gori hudo ranjen. Zaradi poškodb se je spet lahko posvetil glasbi. V vojnem času je jazz bremenila ideološko usmerjena percepcija: mnogi so ga obravnavali kot dobrodošlo glasbo zaveznikov, na drugi strani pa sta ga nemška in italijanska oblast prepovedali. Jazzovske elemente je Adamič dodal vojnim koračnicam in priredbam partizanskih pesmi. Z besedilopiscem Matejem Borom in skladateljem Pavlom Šivicem si je delil avtorstvo partizanske pesmi Hej brigade, s Francetom Kosmačem pa koračnice Če zapojemo veselo.
V povojnih letih je bil vodja glasbene redakcije na Radiu Ljubljana, kjer je ustanovil Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL), ki je prerasel v današnji Big Band RTV Slovenija. V orkestru je deloval kot dirigent, skladatelj in aranžer ter z nastopi širil navdušenje nad jazz glasbo tudi v uradnih krogih, kjer naj bi nekateri ta glasbeni žanr povezovali s simbolom kapitalizma. Adamičev Radijski plesni ansambel je nastopil na prvem povojnem jazz koncertu v Jugoslaviji (leta 1947) v Beogradu, kjer ga je občinstvo nagradilo s skandiranjem, medtem ko je bila tedanja oblast bistveno manj navdušena. Kljub temu je orkester vztrajal in v petdesetih letih 20. stoletja nastopil na pomembnih festivalih v Sloveniji, po celotni tedanji Jugoslaviji, na Poljskem, Madžarskem in Sovjetski zvezi.
Adamič je ključno zaznamoval tudi slovensko popevkarsko sceno. S svojim orkestrom je spremljal pevke, kot so Irma Flis in Jelka Cvetežar, ki je popularizirala Adamičevo popevko Ko boš prišla na Bled. Prvi jugoslovanski festival popularne glasbe je potekal v Beogradu v 50. letih. Adamič je dirigiral in priredil vse pesmi ter večkrat sodeloval z Marjano Deržaj, Beti Jurkovič in Majdo Sepe. Znal je prepoznati svež glasbeni talent ter pomagal številnim pevcem, da so se uveljavili. Delno pod njegovim vplivom je bil leta 1962 ustanovljen festival Slovenske popevke na Bledu, ki se je kasneje prestavil v Ljubljano.
Adamič je poleg tega pomembno vplival na razvoj šansona na Slovenskem. Skladal je na poezijo Franeta Milčinskega – Ježka. Z Markom Brecljem sta skupaj posnela album Cocktail, ki velja za kultno ploščo slovenskega šansona. S pevko Meri Avsenak sta med letoma 1982 in 1995 po Sloveniji in zamejstvu prirejala samostojne koncerte šansonov na besedila slovenskih pesnikov. Iz tega sodelovanja se je rodila pobuda za ustanovitev festivala jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini.
Čeprav je bil bolj zavzeto prisoten na področju popularnih žanrov, je skladal tudi klasično glasbo. Med vidnejšimi deli so Koncert za klavir in orkester, 1. in 2. suita za simfonični orkester ter Ljubljanski klavirski koncert. Tesno je sodeloval z baletnikom Pinom Mlakarjem; zanj je na primer napisal glasbo na koreografijo Bela Ljubljana. Med njegova scenska oz. glasbena-odrska dela sodijo še balet Naše ljubljeno mesto in drame Romeo in Julija, Macbeth, Hamlet, Sen kresne noči Williama Shakespeareja, Bela krizantema Ivana Cankarja, Jurček Pavla Golie in Ta veseli dan ali Matiček se ženi Antona Tomaža Linharta.
Maia Juvanc
