Spominsko ploščo so pritrdili na pročelje hiše skladateljevih sosedov, v kateri se je leta 1964 rodil Anton Lajovic. Čeprav je družina Lajovic živela na Vačah 12, se je Anton rodil pri sosedih, na št. 10, kjer so stanovali v času prenavljanja. Danes se tu nahaja muzej GEOSS. Plošča je vzidana točno tam, kjer je bilo včasih okno, pod katerim je bila postelja, v kateri se je rodil. Napis na plošči sporoča: »V tej hiši je bil rojen ANTON LAJOVIC 1878–1960.«
Anton Lajovic
Skladatelj, publicist, kritik in akademik Anton Lajovic (1878–1960) je na slovensko glasbeno kulturo vplival na svojstven način, z dvojnostjo svetovljanske širine in ožje nacionalne usmerjenosti. V svoji ustvarjalnosti se je namreč naslanjal na izročilo nemške glasbene moderne, medtem ko je s svojim delovanjem znotraj institucij, predvsem kot glavni akter Glasbene matice, usmerjal slovenske glasbene tokove v ožje nacionalno občutene smeri.
Lajovic je prvo glasbeno izobrazbo prejel na šoli Glasbene matice v Ljubljani pod mentorstvom Mateja Hubada in Antona Foersterja in jo kasneje izpopolnil na dunajskem glasbenem konservatoriju, kjer je leta 1902 zaključil študij kompozicije v razredu Roberta Fuchsa. Poleg glasbe je zaključil tudi študij prava na dunajski univerzi in postal sodnik najprej na Brdu, nato v Kranju ter kasneje v Ljubljani in Zagrebu. Uspešno je vzporedno vodil glasbeno in sodniško kariero. Poučeval je na šoli Glasbene matice, deloval kot član njenega društvenega odbora in bil korepetitor v ljubljanski Operi. Ključno je vplival na podobo slovenske založniške, šolske in koncertne dejavnosti ter nekdaj nemški Filharmonični družbi po prvi svetovni vojni dal slovensko podobo in jo postavil za podružnico Glasbene matice.
Svoja estetska glasbena merila, ki so bila ukoreninjena v domovinskem občutju, je izpovedoval s svojim publicističnim delovanjem (Cerkveni glasbenik, Novi akordi in Glasbena zora). Ostro je nasprotoval zgledovanju po nemški glasbeni tradiciji, in to tako pri oblikovanju programskih smernic koncertov kot v ustvarjalnosti njegovih sodobnikov. Tem smernicam, ki sta jim v javnosti oporekala skladatelj Marij Kogoj in muzikolog Stanko Vurnik, paradoksno v svojih kompozicijah niti sam ni sledil.
V svojo glasbeno govorico je vpletel prvine nemške glasbene moderne, elemente impresionizma in slovenske ljudske glasbe. Čeprav je glavni glasbeni izraz našel v vokalni glasbi in je instrumentalno zvrst pustil na obrobju svojega opusa, je vendarle napisal nekaj tehtnih instrumentalnih del, denimo orkestralne skladbe pod skupnim naslovom Pesmi mladosti (Adagio, Andante, Cappriccio) in simfonično pesnitev Pesem jeseni.
Vrh njegovega ustvarjanja so samospevi, med njimi zlasti Mesec v izbi, Bujni vetri v polju, Pesem o tkalcu in Begunka pri zibeli, ki jih zaznamuje razkošna kromatika, značilna za pozno romantiko. Na prvine slovenske ljudske pesmi se je naslonil v zborovski zbirki Dvanajst pesmi za moški, mešani in ženski zbor. V njegovih delih za vokal so prisotni romantični impulzi liričnosti in zametki motivičnega dela ter nekaj sledov del skladateljev Gustava Mahlerja, Richarda Straussa in Franza Schrekerja.
Razkol med Lajovčevimi nazori v praksi in teoriji je treba razumeti v luči specifike zgodovinskega in političnega konteksta medvojnega obdobja, v katerem je odmevala priključitev slovenskih dežel skupni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po prvi svetovni vojni so »zdravo« tekmovalnost med »slovenskimi« in »nemškimi« ustvarjalnimi in poustvarjalnimi močmi, ki so v 19. stoletju zaznamovale glasbeno udejstvovanje v habsburških okvirih, zamenjale ostrejše narodnostne razprtije. Narodnozavedna težnja se je odtlej v glasbi številnih skladateljev odražala skozi izogibanje nemškim zgledom oz. v iskanju glasbenih temeljev, ki bi bili popolnoma neodvisni od zahodnoevropskih tokov. Tem načelom je bil v svoji publicistiki Lajovic izrazito predan.
Čeprav s svojim skladateljskim delom ni prestopil praga poznoromantičnega idioma, je Lajovic s svojim delovanjem in glasbenim ustvarjanjem podal temelje za prva desetletja slovenske glasbe v 20. stoletju ter nakazal smer prihodnjega razvoja.
Maia Juvanc
