Doprsni kip skladatelja Marija Kogoja, delo kiparja Borisa Kalina, so leta 1967 postavili pred občinsko stavbo na Trgu svobode na Kanalu ob Soči. Kanal je postal tudi vsakoletno prizorišče Kogojevih dnevov, mednarodnega festivala sodobne glasbe.
Marij Kogoj
Skladatelj Marij Kogoj (1892–1956) je deloval na začetku 20. stoletja, ko so evropski skladatelji sprejemali kompozicijsko-tehnične novosti in se oddaljevali od tonalnega jezika. V subjekt usmerjena estetika 19. stoletja se je z ekspresionizmom na začetku 20. stoletja poglobila in pripeljala do skrajnega izraza človeške notranjosti. Skladbe so delovale kot psihogram in so se v estetiki odpovedale konvencijam »lepega« v skladu s časom, v katerem se je porodila Freudova psihoanaliza na Dunaju, kjer je leta 1914 Kogoj začel študij kompozicije pri profesorju Franzu Schrekerju, medtem ko se je pri slovitem Arnoldu Schönbergu mladi skladatelj učil instrumentacije. V tem obdobju je nastala Kogojeva odmevna zborovska skladba Trenotek (1914), ki je z objavo v Novih akordih naznanila začetek glasbenega ekspresionizma v širšem jugoslovanskem prostoru. Ustvarjalnost Kogoja lahko v kontekstu glasbene kulture slovenskega prostora razumemo bolj kot »preskok« od tradicionalnih poizkusov nacionalne opere, ki so se nadaljevali vse do leta 1923, k ekspresionistični operi, kakor pa kot preskok od operete v »starem številčnem slogu« k ekspresionistični glasbeni drami in kot preskok od domačijskega k nadnacionalnemu simbolizmu.
Vrhunec Kogojeve ustvarjalnosti predstavlja njegova opera Črne maske (1927), ki kot uglasbitev drame Leonida Andrejeva skozi literarni simbolizem razgrinja vprašanja človekove duše in identitete. Operni osamelec, to edino slovensko ekspresionistično opero, zaznamuje simbolika boja med človekovimi temnimi in svetlimi silami. Muzikološka stroka jo postavlja ob bok velikim opernim delom, kot sta Straussova Saloma in Elektra, ter jo označuje kot ključno delo, s katerim se je slovenska glasba približala sočasnim evropskim tokovom.
Človekove psihološke vsebine je Marij, ki se je leta 1898 rodil kot Julij, v svoji ustvarjalnosti raziskoval zaradi zamenjave identitete v otroštvu oziroma zaradi osebnostne krize. Razcepljenost identitete je sprožila tragična smrt mlajšega brata, čigar ime je moral prevzeti, saj so ga odrasli začeli klicati z bratovim imenom. Ko je bil star šest let, je umrl še oče, leto kasneje pa je otroke zapustila mama, ki naj bi odšla delat kot dojilja v Egipt, postala naj bi torej t. i. aleksandrinka.
Čeprav so Kogojevi sodobniki prepoznali odlike njegovega naprednega glasbenega jezika, se z njim niso ravno strinjali. Tudi konservativna publika je ostala zadržana. Ker Kogoj med glasbenimi kolegi ni našel sorodno mislečih duš, se je povezal z mladimi literati in likovniki, slovenskimi avantgardisti. Ta skladateljeva osama in drugačnost sta prikazani na skupinski sliki z naslovom Slovenski skladatelji slikarja Saša Šantla, ki visi v dvorani Slavka Osterca v Slovenski filharmoniji. Kogojeva misel, da je »vsaka umetnost futuristična – to je usmerjena v bodočnost – in če ni, nima smisla«, je odzvanjala v slovenskem prostoru, četudi je imela le majhno število privržencev.
Po letu 1932 je bil Kogoj diagnosticiran kot shizofrenik in bolezen je prizadela njegovo ustvarjanje ter posledično morda vplivala na to, da so sodobnejši glasbeni premiki na Slovenskem v povojnem obdobju potrebovali več časa za razrast.
Maia Juvanc
