Doprsna plastika Hugolina Sattnerja, delo kiparja Mirsada Begića, je postavljena na levi strani frančiškanske cerkve. Spomenik so svojemu nekdanjemu patru in skladatelju pred samostanom postavili leta 2002.
Hugolin Sattner
Hugolin Sattner (1851–1934), cerkveni glasbenik, frančiškanski menih in skladatelj, je največ svoje ustvarjalne fantazije namenil liturgičnim vokalnim delom. Njegove skladbe se slogovno približujejo glasbenim reformam cecilijanstva in se s tem odmikajo od ljudskih prvin. Sattner je deloval tudi kot publicist in je objavljal spise o glasbi, ocene del in koncertov ter poročal o zborovski dejavnosti. Cenjeni so tudi njegovi temeljiti orglarski opisi na Slovenskem.
Sattner je prvo glasbeno izobrazbo pridobil v gimnazijskih letih z učenjem glasbene teorije, violine, klavirja in orgel. Kasneje se je v rojstnem Novem mestu posvetil redovniškemu življenju in je deloval kot organist v frančiškanski cerkvi ter obenem poučeval glasbo. Prelomno zanj je bilo leto 1876, ko se je navdušil nad domačim cecilijanstvom in se goreče predal reformnemu gibanju. V njem je sodeloval kot odbornik, tajnik in podpredsednik, bil pa je tudi dolgoletni predsednik Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo.
V želji po resni prenovi cerkvene glasbe je odpotoval v Gradec, kjer se je udeležil tečaja gregorijanskega korala ter se seznanil z vokalno polifonijo skladb Palestrine in Orlanda di Lassa. Ob vrnitvi v Ljubljano leta 1877 so ta novopridobljena znanja in vtisi odmevali pod okriljem Cecilijinega društva za ljubljansko škofijo, ki je odprlo orglarsko šolo in začelo izdajati mesečnik Cerkveni glasbenik. Leta 1878 je Sattner izdal spis Cerkvena glasba, kakošna je in kakošna bi morala biti.
V Ljubljani je deloval v frančiškanskem samostanu, kjer je sodeloval pri vodenju župnijskega pevskega zbora. Glasbeni kompoziciji se je posvetil šele pri petdesetih letih. Študiral jo je pod mentorstvom Mateja Hubada ter izpopolnil svoj cecilijansko temelječi glasbeni stavek. Večino svojega opusa je ustvaril na začetku in med prvo svetovno vojno.
Med pomembnimi duhovnimi deli so Missa Seraphica, ki je leta 1931 doživela izvedbo v pariški katedrali Nôtre Dame, Te Deum, Jeftejeva prisega in kantati Oljki in Soči. Na Slovenskem je odmeval zlasti oratorij Assumptio Beatae Mariae Virginis (Vnebovzetje blažene Device Marije). Ta oratorij, ki so ga poimenovali »oratorij za slovensko ljudstvo«, spada poleg nekaterih del članov Accademie Philharmonicorum v Ljubljani iz 18. stoletja med redke primerke tovrstnega žanra. Kot je značilno za Sattnerja, je v glasbenem stavku v ospredju solistični vokal, medtem ko sta orgelski in zborovski part v vlogi spremljave. Sattnerjev oratorij je pohvalil celo skladatelj in neprizanesljivi kritik Marij Kogoj.
Od njegovih posvetnih del omenimo uglasbitve poezije Simona Gregorčiča, samospeva Zaostali ptič in Naša zvezda ter kantatna dela. Njegovo najobsežnejše posvetno delo je opera Tajda, ki pa slogovno ni odstopala od Sattnerjevega osebnega sloga, v katerem dominirajo strogi cecilijanski predpisi in prvine glasbene romantike.
Maia Juvanc
