Zelena oaza sredi Ljubljane, ki nosi ime po skladatelju Antonu Foersterju, se nahaja na severni strani Rimske ceste ob hiši (Rimska cesta 13), v kateri je stanoval skladatelj. Vrt ob Foersterjevi hiši se nahaja v neposredni bližini muzikološkega oddelka Filozofske fakultete in je bil urejen po načrtu iz leta 1928 ter zasajen z izbranimi primerki drevesnih vrst (platana, divji kostanj, bukev in ginko).
Anton Foerster
Naturalizirani Čeh Anton Foerster (1837–1926) je na Slovenskem deloval kot eden najvidnejših romantičnih skladateljev in velja za ključno osebnost narodnega preporoda. Njegovo dejavnost predvsem označuje dvojnost cerkvenega in posvetnega ustvarjanja, s čimer je kot cerkveni glasbenik, teoretik, organist, skladatelj, urednik in pedagog pomembno zaznamoval slovensko kulturno dediščino v drugi polovici 19. stoletja. Vidnejši glasbeni pečat je slovenskemu narodu dal s prvim pravim slovenskim opernim delom Gorenjski slavček, ki se z ljudsko melodiko umešča v širši kontekst družbenih in političnih teženj časa, v katerem so nastajale t. i. nacionalne opere. V njih so se zrcalila poglavitna hrepenenja posameznih narodov po lastnih nacionalnih državah. Razen po svojem prispevku k nacionalnemu slogu v posvetni glasbi je Foerster pomemben tudi kot predstavnik (nemškega) cecilijanskega gibanja na Slovenskem.
Anton Foerster se je rodil v Osenicah na Češkem v rodbini, v kateri je bila glasba temelj družinske izobrazbe, zato se je mladi Anton najprej učil pod okriljem svojega očeta. Po končani maturi je leta 1858 vstopil v cistercijanski samostan v Višebrodu, kjer se je usmeril v glasbeno ustvarjanje. Kasneje je na praški univerzi doštudiral pravo in se seznanil z vplivnimi skladatelji, med katerimi sta bila Karel Bendl in Bedřich Smetana. Slednji je Foersterja sprejel kot učitelja klavirja v svojem zavodu in ga spodbudil h komponiranju.
V času delovanja kot stolni organist in pevovodja v hrvaškem Senju je izvedel reformo cerkvene glasbene prakse in se dejavneje posvetil komponiranju. V tem obdobju je nastala njegova Glagolska maša in posvetna dela, med katerimi najdemo skladbe, pisane na besedila hrvaških pesnikov.
Leta 1867 se je preselil v Ljubljano, kjer se je priključil čitalniškemu gibanju, ki si je na začetku 60. let 19. stoletja, najprej v Trstu, Mariboru in Ljubljani, prizadevalo prebuditi v Slovencih narodno zavest. Čitalniška društva so si prizadevala za to, da se s posebnimi, narodnimi umetnostnimi nazori izoblikuje nacionalni slog v glasbi in literaturi, in sicer s poudarkom na uporabi slovenskega jezika. Čitalniška dejavnost je zato gojila predvsem zborovsko glasbo, spevoigre in drame, s katerimi je pospeševala diferenciacijo med nemškim in slovenskim kulturnim svetom.
V Ljubljanski čitalnici, kjer je deloval kot pevovodja, je Foerster ustanovil čitalniško pevsko šolo in napisal pevski priročnik, s katerim je zaoral ledino na področju slovenske glasbene terminologije. Trudil se je dvigniti programske smernice koncertnih večerov, tako da bi poleg preprostejših izrazov nacionalnega duha vključevali tudi več umetniških del domačih sodobnih skladateljev ter komorna dela Beethovna, Schumanna in Mozarta. Od bolj konservativnih glasbenih teženj čitalnice se je Foerster distanciral leta 1870, ko je začel sodelovati z nemškim Dramatičnim društvom, Glasbeno matico in se posvetil vodenju glasbe v ljubljanski stolnici. Institucionalno podprt, se je osredotočil na postopno reformiranje cerkvenega glasbenega sloga po zgledih nemškega cecilijanstva, ki je za glasbeni ideal katoliškega bogoslužja vzelo gregorijanski koral, enoglasje in renesančno polifonijo. Pri teh reformah slovenska beseda ni imela pomembnejšega mesta, prav tako je bila potisnjena vstran tudi glasbena sodobnost.
Na področju posvetne glasbe si je Foerster prizadeval izoblikovati slovenski nacionalni izraz. Iskal ga je v predelovanju spevnih ljudskih pesmi, ki jih je dodal svojemu sicer z romantičnimi nazori prepojenemu glasbenemu slogu. Obe glasbeni značilnosti zaznamujeta slovenski nacionalni glasbeni spomenik – opero Gorenjski slavček, ki je leta 1872 nastala najprej v operetni obliki v okviru razpisa Dramatičnega društva. Rokopis dela so v Pragi najvišje ocenile tri pomembne češke glasbene avtoritete: Bedřich Smetana je zapisal, da ima opereta »svežo pevnost, iznajdljivost, bogato znanje harmonije in spretno instrumentacijo«, glasbeni kritik in urednik Ljudevit Prochazka pa je menil, da »je skladatelj skrbno upošteval narodnostne posebnosti kot tudi praktično izpeljavo« ter skupaj s skladateljem Karlom Bendlom podelil delu prvo nagrado.
S svojim glasbenim slogom in plodovitim opusom, ki obsega okoli štiristo skladb raznolikih zvrsti od zborovskih del in samospevov do komornih, klavirskih in orkestrskih del, je s sodobnikoma Franom Gerbičem in Benjaminom Ipavcem pomembno sooblikoval najvidnejšo fazo slovenske romantike ter postavil slovensko glasbeno ustvarjalnost na vidnejše mesto znotraj umetnostne glasbene tradicije avstrijskih dednih dežel.
