Trije spomeniki, delo Lojzeta Dolinarja, so bili postavljeni leta 1972 ob obzidju cerkve sv. Jurija v rojstnem kraju skladateljev.
Benjamin, Gustav in Josip Ipavec
Znana rodbina Ipavec, ki bi lahko, če drži domneva, da je bila prvotna različica priimka Vipavec, izhajala iz Vipavske doline, se je zaradi vplivnega delovanja na področju zdravstva in glasbe zapisala v zgodovino tako svojega domačega kraja, Šentjurja, kot širšega slovenskega prostora.
Večina predstavnikov tega rodu se je šolala v Gradcu in na Dunaju; postali so zdravniki po poklicu ter glasbeniki po duši. Ipavci so izkazovali posebno afiniteto in talent za glasbeno ustvarjanje in v tem oziru pomembno obogatili slovensko kulturo v času avstro-ogrske oblasti. Tako kot njuni predniki sta se tudi brata Benjamin in Gustav izobrazila v Gradcu ter stopila na poklicno zdravniško pot, medtem ko sta svoj prosti čas namenjala glasbi.
Glavno ustvarjalno področje Benjamina Ipavca (1829–1908) je bila vokalna glasba, kar je treba razumeti v kontekstu ožjega glasbenega okvira tedanje dobe, pri čemer je pomembno vlogo nedvomno igral čas po marčni revoluciji leta 1845, ko je glasba postala eno od pomembnih načinov vzbujanja narodne zavesti. Te težnje so v Benjaminovi ustvarjalnosti dobile mesto v njegovih številnih samospevih, napisanih na slovenska besedila z narodno noto, zlasti Prešernova. Ipavec se je kot zdravnik in amaterski skladatelj kompozicije učil v Gradcu pri vplivnem Wilhelmu Mayerju, ki je učil tudi F. Busonija, F. Weingartnerja in W. Kienzla.
Muzikolog dr. Ivan Klemenčič označuje skladbe Benjamina Ipavca, vse od samospevov do njegove vidnejše inštrumentalne Serenade, kot nosilke »slovenskega značaja«. Ta se predvsem zrcali v samospevih, kot so Rožmarin, Pastirček in Pojdem na prejo, ki so jih izvajali na bésedah, čitalniških koncertih, ki so jih v drugi polovici 19. stoletja prirejali po vzoru češkega čitalniškega gibanja. Benjamin je uglasbil nekaj prepoznavnih budnic za slovenska društva, na primer Prešernovo Zdravljico ter Vodnikovo Ilirijo oživljeno, čeprav se ni izpostavljal kot politični glasbenik. Brat Gustav je prav tako vseskozi deloval znotraj budniškega gibanja in je Benjaminu pomagal pri vodenju čitalniškega zbora.
V Benjaminov opus spadajo štiri obsežne kantate in glasbeno-gledališka oziroma operna dela, ki so pomemben zametek glasbeno-gledališke umetnosti na Slovenskem. Njegova spevoigra Tičnik je nastala v kontekstu prizadevanj Slovenskega društva po širjenju gledališkega dela in približevanju tehtnejšim glasbeno-gledališkim formam, le da se je sam odpovedal zgodovinsko-nacionalni tematiki in je raje posegal po lahkotnejših snoveh, ki so se bolje prilegale izbranemu žanru. Spevoigra, ki je bila krstno izvedena leta 1866 v ljubljanski čitalnici, je bila napisana v lahkotnejšem slogu na besedilo nekoliko burkaške narave, ki vsebuje ljubezenski trikotnik, značilen za commedio dell’arte in žanr opera buffa. S to spevoigro je Benjamin ključno vplival na vznik izvirne slovenske odrske glasbe.
Muzikolog dr. Gregor Pompe v svoji analizi dela opisuje enostavnejši glasbeni stavek v Tičniku, ki ga gre najbrž pripisati skladateljevemu prilagajanju nepopolnim tehničnim sposobnostim domačih igralcev-pevcev in glasbenikov, pri čemer pa njegova izrazita melodika mestoma prikliče v spomin ljudsko glasbo. Občinstvo je delo lepo sprejelo, kot je razvidno že iz številnih ponovitev (petkrat leta 1866 in nekajkrat še v letih 1869, 1872 in 1888). Ob izvedbi v Trstu so glasbeni kritiki izpostavili slovenski značaj dela. Leta 1892 je krstno izvedbo doživelo njegovo prvo in edino operno delo Teharski plemiči, ki so ga kritiki slabše sprejeli, saj naj bi bilo žanrsko bližje narodni spevoigri kot pa operi.
Gustav Ipavec (1831–1908) je bil zdravnik, skladatelj in lokalni politik. V času študija je kot graški in dunajski študent sodeloval z vodilnimi sonarodnjaki ter z bratom Benjaminom pomagal ustanoviti štajersko čitalnico. V cesarskem mestu je začel svojo skladateljsko pot, čeprav je ta ostala bolj v ozadju njegovih resnejših prizadevanj, ki so, drugače kot pri bratu Benjaminu, vključevala politiko. Zelo uspešen je bil kot župan Šentjurja ter ustanovitelj časnika Slovenski narod. Na tem področju si je prislužil dva zlata križca s krono za zasluge za narod.
Pevski zbor mariborske narodne čitalnice in različna pevska društva slovenskega prostora, ki so se v duhu narodne prebuje množično ustanavljala po letu 1861, so izvajala tudi dela Gustava Ipavca, v katerih je prisotno rodoljubje. Priljubljene so bile pesmi Kje so moje rožice, Zvezda in Pod lipo, ki je bila izvedena v Mariboru na zborovski manifestaciji, na kateri se je zbralo kar 700 ljudi, da bi počastili prvo obletnico čitalnice. Njegova najodmevnejša pesem Slovenec sem! je postala uspešnica tako na Slovenskem kot tudi na Hrvaškem. Njegove pesmi so pisane v enostavnem homofonem glasbenem stavku, ki se navdihuje pri melodiki slovenske ljudske pesmi, veliko jih je napitnic, »zdravičk« v liedertafelskem slogu.
Gustavov dom v Šentjurju je bil osrednje kulturno središče okoliških krajev, kjer so ga obiskovali ugledni umetniki in intelektualci, med katerimi najdemo tudi svetovno znana skladatelja Johannesa Brahmsa in Wilhelma Kienzla mlajšega.
Gustavova smrt je brata Benjamina globoko prizadela, tako da sta istega leta preminila oba.
Josip Ipavec (1873–1921), sin šentjurskega župana in zdravnika Gustava Ipavca, je po družinski tradiciji že v mladosti pridobil glasbeno izobrazbo, najprej doma, kjer je sedel za domači klavir in se učil violine, ter kasneje v benediktinskem samostanu Št. Lambert pri virtuozu organistu Karlu Grützu in v benediktinskem samostanu Št. Pavla na Koroškem. Med študijem v gimnaziji v Celju je spisal svoje prve samospeve in priredbo Ave Maria za moški zbor z baritonskim samospevom. V njegovem zrelejšem skladateljskem obdobju so ga v Gradcu klicali kar »slovenski Mozart«. Josip Ipavec slogovno spada med redke skladatelje, kot sta Emil Hochreiter in Emerik Beran, ki so netipično sledili glasbeni moderni s tem, da so se distancirali od nacionalnih tem.
Ob študiju medicine na graški univerzi se je zavzeto glasbeno izpopolnjeval in dirigiral zboru in godalnemu orkestru graškega slovenskega akademskega društva Triglav. Najprej je postal znan v Gradcu po svojih samospevih, ki jih je pisal na nemška in slovenska besedila. Pripadnost slovenskemu narodu je izrazil z zborovsko skladbo za moški sestav Imel sem ljubi dve.
V Gradcu je leta 1900 kot študent drugega letnika medicine napisal prepoznavno baletno pantomimo Možiček, s katero se je zapisal v zgodovino kot avtor prve baletne glasbe na Slovenskem. Liki v Možičku so prevzeti iz commedie dell’arte, ki je v tistem obdobju pritegnila mnoge skladatelje, ki so želeli obdelovati pretekle sloge in s tem kazati zametke neoklasicizma v svojem ustvarjanju. V tem kontekstu je bilo Ipavčevo spogledovanje s staro formo prav pionirsko. Možička, ki je na Slovenskem žel pozitivne kritike, sestavlja sosledje plesnih skladb v slogu valčkov Johanna Straussa, preprosto diatonično periodično strukturo pa razbijajo bolj kromatična in dramatična mesta. Poleg podobnosti v glasbeni zasnovi (z lahnimi potujitvami) obe njegovi glasbeno-gledališki deli, tako Možička kot opereto Princesa vrtoglavka, zaznamuje tudi izrazit odmik od narodnjaških poudarkov, ki so tako značilni za glasbo njegovega strica Benjamina in očeta Gustava. Josip si je dolga leta prizadeval, da bi na katerem od odrov na Dunaju ali v Brnu uprizorili njegovo opereto Princesa Vrtoglavka. V Bernu je imel podporo skladatelja Leoša Janáčka, a je vmes posegel usodni dogodek – smrt Gavrila Principa in prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu.
Josip je služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, kjer je nadaljeval glasbeno izobraževanje pri priznanem sodobniku in skladatelju Aleksandru Zemlinskem. Njegova samospeva Lied im Volkston in Zingara sta bila deležna širše pozornosti na Dunaju, ko ju je na svoj koncertni program umestila znana sopranistka Lucie Weidt.
Josipovo glasbo muzikologi postavljajo v bolj svetovljanski kot pa v narodni okvir. Mnogi menijo, da bi doživel večji uspeh, če mu ne bi v napoto hodile nesrečne življenjske okoliščine ter prezgodnja smrt zaradi napredujočega sifilisa, ki ga je dobil v študentskih dneh. Josipova poslednja leta je zaznamovalo nekaj poskusov samomora. Leta 1921 so ga našli zmrznjenega na nekem seniku.
Maia Juvanc
